Po okrogli mizi na 2. Slo IPv6 summitu sem dolgo razmišljal, kaj je bilo glavno sporočilo dogodka in pošteno povedano se nisem mogel odločiti za samo enega. Včeraj sem pa prisostvoval pri pogovoru, ki mi je dal misliti…

Vprašanja, katere si bo skoraj vsak ISP zastavil, preden oziroma ko se bo odločal za prehod na dual-stack so znana. “Ali se splača, kakšen je strošek, kakšen je ROI (return of investment), a to zares rabimo, pa saj ne bo zmanjkalo IP-jev” in podobne skrbi se pojavljajo že sedaj.

Najprej razmislimo, kaj pomeni skrb za uporabnika. Uporabniku mora ISP zagotoviti dostop do vsebin in servisov na internetu. Po kakšnem protokolu? Hja, nikjer nič ne piše, ampak predvidevam da po vseh možnih. V nekem trenutku se bo konkurenčen ISP odločil in uvedel IPv6 ter s tem prešel na dual-stack omrežje. To pomeni, da se bodo pojavili uporabniki, servisi in vsebine, ki bodo dosegljivi preko obeh protokolov. Kaj je torej naloga ISPja v smislu skrbi za svoje uporabnike? Lahko se odloči za držo “saj bo vse dostopno preko obeh protokolov, kaj mi to mar”, ali pa ugotovi, da bi bilo lepo in koristno svojim uporabnikom omogočiti dostop do vsebin in servisov pri konkurenčnem ISPju preko obeh protokolov, saj nikdar ne vemo, kdaj se bodo pojavile vsebine in servisi, ki bodo na voljo samo na IPv6 omrežju.

Zakaj takšna špekulacija? Čeprav ima konkurenčen ISP še na voljo IPv4 naslove, postaja procedura ponujanja vsebin in servisov majhnega podjetja ali rezidenta vedno težja. Praviloma dobi od ISP-ja en IPv4 naslov, za katerega skrije celo privatno omrežje s svojimi strežniki vred. Kako spraviti porte čez NAT je znano, a s tem je veliko dela in manj poučeni in strokovno podkovani uporabniki kaj hitro zadeve tako postavijo, da jim potem nič več ne deluje. Predvideva se celo, da se bo v prihodnosti celotna dostopovna omrežja skrivalo za velikim NATom v jedru omrežja (CGN), kar pomeni da uporabnik ne bo več dobil niti tistega enega ubogega javnega IPv4 naslova, ampak privatnega, skritega pred svetom. Nekateri mobilni operaterji pri nas to že nekaj let počnejo na svojih mobilnih podatkovnih omrežjih.

Pri IPv6 je to vse skupaj precej lažje. IETF priporočila so alociranje (routed) /64 (ali celo /48) segmenta vsaki rezidenčni CPE napravi, kar pomeni odpravo NAT-a, saj vsak računalnik oziroma naprava dobi svoj javni IPv6 naslov. Od tu je vse enostavno, iz računalnika/strežnika doma začnemo servirati vsebine ali servise in ob pravilni nastavitvi IPv6 požarnega zidu je to dokaj preprosto opravilo.

Do sedaj je bilo nudenje servisov in vsebin preko interneta večinoma domena večjih podjetij – ponudnikov vsebin, ki imajo svoje data centre ali pa gostujejo s strežniki pri kakšnem ISPju ali ponudniku strežniškega gostovanja. Z uvedbo IPv6 in ukinitvijo NAT mehanizmov se odpirajo neslutene nove možnosti za manjša podjetja in rezidenčne uporabnike, kjer vsebina in servisi niso samo ftp in http, ampak še marsikaj drugega.

Pojavile se bodo torej vsebine, do katerih uporabniki ISPjev, ki ne bodo uvedli IPv6 – ne bodo mogli dostopati.

Bolj ko razmišljam, bolj se mi zdi, da zna biti ravno usmeritev k skrbi za uporabnika močan mehanizem koordinirane in časovno usklajene uvedbe IPv6 pri ISPjih vse do uporabnika, saj nihče noče niti prebega uporabnikov med operaterji, kakor tudi ne nezadovoljnih uporabnikov na svojem centru za telefonsko pomoč.

Kaj je torej glavna naloga ISPjev? Skrb za uporabnika in njegovo najboljšo možno povezljivost do servisov in vsebin na internetu. Katerem internetu? Kateremkoli, v4, v6, vseeno. Vse ostalo je samo špekulacija in izmikanje.

Jan Žorž

Vaš IP naslov (ali ste na IPv6 ?):
3.15.202.4

Comments(2)