OSX Lion (10.7) sedaj pravilno razume vse načine avtomatskega dodeljevanja IPv6 naslovov in dodatnih vrednosti, ki k temu spadajo. Predvsem je poleg podpore DHCPv6 dobrodošla tudi podpora opciji RDNS v RA paketu, ki precej olajša naš vsakdan…

Z zadnjo verzijo OSX-a je naše življenje precej lažje, vsaj kar se tiče avtomatskega dodeljevanja IPv6 naslovov, DNS-a in default gatewaya.

Če smo podjetje, ki mora (in zahteva) sledljivost kdo je dobil kateri IPv6 naslov, potem uporabimo DHCPv6. V router advertisement sistemu (tipično na našem usmerjevalniku, kamor je naše omrežje priklopljeno) nastavimo M in O opcijo na 1 in ko bo naša naprava dobila takšen RA (Router Advertisement)  paket, bo nastavila default gateway na izvor paketa (link local naslov usmerjevalnika), potem pa namesto generacije nekega naključnega naslova – pognala DHCPv6 klienta, ki se bo z našim DHCPv6 sistemom pogovoril o dodelitvi IPv6 naslova, DNS informacijah ter še vseh ostalih podatkih, katere DHCP sistemi tipično znajo posredovati.

Če nimamo potrebe po statični dodelitvi IPv6 naslovov iz strani DHCPv6 serverja, potem se lahko še vedno odločimo za SLAAC (StateLess Address Auto Configuration), kjer iz prispelega RA paketa ob priključitvi na omrežje izluščimo informacijo o omrežju oziroma predponi (IPv6 prefix), znotraj katere si lahko ustvarimo “host” del IPv6 naslova, OSX Lion zna pa tudi uporabiti RDNS opcijo (RFC6106), ki nam pove naslov DNS serverja, katerega lahko uporabimo za DNS poizvedovanja. S tem dobimo tri osnovne funkcionalnosti, katere rabimo za delovanje in povezovanje v IPv6 Internet – default gateway, IPv6 naslov in DNS. Tipično je to več kot dovolj dobro za domača okolja in zadeva deluje brez težav.

Do sedaj je SLAAC deloval na Mac OSX sistemih ne glede na to, kako so bile v RA paketih nastavljene opcije M in O, sedaj pa to ne deluje več tako. Dokler ni bilo DHCPv6 clienta, je OSX zgeneriral IPv6 naslov na našem vmesniku ne glede na to, ali je bil M enak 0 ali 1, saj tudi če je bil postavljen na 1, ni bilo opcije za zaganjanje DHCPv6 klenta in nadaljevanje avtomatske konfiguracije preko DHCPv6 protokola.

Sedaj so zadeve drugačne. Če imamo slučajno na usmerjevalniku nastavljeno opcijo M=1 in na omrežju nimamo DHCPv6 serverja, potem na Mac OSX sistemu ne bomo imeli IPv6 naslova – saj implementacija skrbno sledi standardu – če je M=1, potem mora DHCPv6 klient poskrbeti za vse nadaljnje parametre.

Preverite, če se to morda dogaja tudi vam 🙂

Jan Žorž

Vaš IP naslov (ali ste na IPv6 ?):
3.149.244.229

Comments(1)